Med 23. in 31. majem 2023 sva se Mateja in Robert na majhnem grškem otoku Skiathosu udeležila evropskega programa trajnostne predelave ovčje volne in obuditve tradicije izdelave uporabnih izdelkov iz nje na zadnja leta zelo turističnem otoku. Glede na to, da se s polstenjem volne ukvarjam že vsaj 13 let, Robert pa je po poklicu arhitekt in se tudi ukvarja s produktnim oblikovanjem, filcat pa so naju naučili njegovi otroci, nisva prav dolgo pomišljala, ali se prijaviva na razpis Zavoda Logarica ali ne. Spomin na pretekle počitnice v Grčiji je še dodatno pripomogel k odločitvi.
»Skia« v grščini pomeni senca: Skiathos je namreč zelo zelen in hribovit otok, porasel z borovimi gozdovi (čudovit nižinski borov gozd Mandraki je zaščiten) in oljčnimi nasadi; pobočja, ki se spuščajo k plažam, so porasla z raznolikimi cvetočimi nizkimi grmički. Čeprav je majhen – vsega skupaj meri 60 km2 – s pribl. 5000 prebivalci, je imel zaradi rodovitne zemlje in strateške pozicije vseskozi zelo razgibano zgodovino, a tukaj povzemam zanimivejše točke, kamor sta nas peljala Jean in Arthur, organizatorja programa.
Na nedostopni pečini na severu so otočani sredi 14. stol. zaradi številnih vpadov piratov našli pribežališče v naravni utrdbi, kjer je nastalo drugo glavno mesto, imenovano Kastro. Tja so pobegnili iz glavnega mesta Skiathos na jugu otoka. Pogled na nedosegljiv Kastro ter na čudovito turkizno morje in plažo pod njim te očara. Od leta 1538 do 1832 je bila Grčija del Osmanskega cesarstva. Skiathos, še posebej samostan Evangelistria oz. samostan Marijinega oznanjenja severno od glavnega mesta, je igral zelo pomembno vlogo v grški osamosvojitveni vojni, imenovani tudi grška revolucija, ki jo je Grčija med letoma 1821 in 1831 bojevala za pridobitev neodvisnosti izpod oblasti Osmanskega cesarstva. Že leta 1807 so glavni grški revolucionarji tukaj prisegli svobodi ter oblikovali in sešili prvo grško zastavo iz širokih modrih moških hlač in bele majice, bel križ na modri podlagi, kasneje pa so prvo zastavo v tem samostanu tudi stkali iz volne. V zelo lepo urejenem in umirjenem samostanskem kompleksu je silno zanimiv muzej, kjer je mogoče videti tudi repliko prve stkane zastave na statvah ter vsakodnevne predmete, ki so jih skozi čas uporabljali v samostanu. Samostanska kavarna na travniku, obkroženem z vrtnicami, nudi čudovit razgled na morje v daljavi.
Po osamosvojitvi so otočani zapustili srednjeveški Kastro in se ponovno naselili v antičnem pristaniškem mestu Skiathos, kjer so razvili predvsem ladjedelništvo. Ideja za delavnice obuditve tradicije uporabe ovčje volne se je Jean in Arthurju, ki prihajata iz Velike Britanije in preživita na otoku tričetrt leta zadnjih 10 let, porodila zaradi situacije zadnjih par let, ko se vse vrti zgolj okrog turizma. V glavnem mestu na ulicah še zmeraj rastejo murve kot ostanki preteklih časov, ko je bilo na otoku živo svilogojstvo. Gosenice sviloprejke se namreč hranijo z murvinimi listi. Tako je 14 udeleženk in 2 udeleženca programa iz Norveške, Švedske, Bolgarije, Slovaške, Nemčije, Cipra in Velike Britanije 1. dan obiskalo „Skiathitikos Spiti“ oz. „Skiathoški dom“, tradicionalno opremljeno hišo, po kateri nas je g. Papadopouli vodil med objekti 4 generacij njegove družine in nam tako prikazal otoško kulturo oblačenja in bivanja zadnjega stoletja. Rdeče in črne volnene tkane preproge s tradicionalnim otoškim vzorcem, svilene prevleke na zofi in postelji ter seveda svilena oblačila so nas še posebej zanimala. Mimogrede, barva polken in okenskih okvirjev na tem otoku v preteklosti ni bila modra, ampak rdeča, ki pa jo je masovni turizem prepleskal v želji po ugajanju in pitanju naše romantične predstave o Grčiji.
No, pa smo se lotili ustvarjanja. Naše sosede na drugem koncu čudovito zasajenega dvorišča nastanitve, z vrtnicami, limonovci in pomarančevci, so bile – avtohtone skiathoške ovce (no, tudi petelin, ampak pustimo zdaj to…). Gospodar, njihov pastir, jih vsak dan žene na obrobje mesta na pašo, 2. dan projekta pa je bil čas za njihovo striženje. Ostrižena runa naravne bele in temno rjave barve smo na dvorišču pred našo delavnico oprali in jih razprostrli po mreži za sušenje. Osušeno volno smo na posebni napravi razcefrali na manjše kosme. Te kosme smo zatem zmikali oz. počesali vsa volnena vlakna v isto smer na ročne gredeše oz krtače ter na ročni in električni mikalnik. Na ta način je volna pripravljena za vse ostale tehnike obdelave.
Nekateri smo se lotili predenja volne na kolovratu, ki je zelo znan pripomoček tudi pri nas, in na ročnem vretenu oz. preslici, kjer palico z utežjo držimo v roki oz. jo vrtimo kot vrtavko v zraku, vrtenje palice pa prede oz. zavija volno v nit. Ko je bilo spredenih dovolj štren volne, jih je Ella, 19-letna mojstrica tkanja iz Anglije, oprala in posušila, nato pa smo se lotili tkanja „skupnostne“ preproge. Vsak je namreč sedel za statve in dodal svoj del tkanja. Na posebne statve na količke, ki izgledajo kot lesene grablje, ki jim lahko snameš zobe, smo na zelo enostaven način iz nepredene volne tkali mehke podritnike. Pa tudi polstili smo: torbico, ki je lahko tudi klobuk, in preprogo, ki je lahko blazina za klop ali pončo. Demetra iz Cipra je demonstrirala t.i. “eco-printing” oz. odtiskovanje listov dreves in grmičkov na volneno polst. Par udeleženk je tkalo umetniške stenske tapiserije iz različnih naravnih materialov, druge so tkale debele šale.
Kroženje med posameznimi pripomočki in delavnicami je ustvarilo prijetno kroženje in izmenjavo med udeleženci, začinjeno z Arthurjevim humorjem in Jeaninim umirjenim optimizmom. Vezi, ki so se stkale med nami, bodo gotovo preživele dlje kot vsaka preproga.
Iskrena hvala Zavodu Logarica za zaupanje in krasno priložnost!
MATEJA KUHAR