Biodiverziteta ali biotska pestrost je relativno nov pojem v znanosti, ki se nanaša na raznolikost različnih življenjskih oblik na našem planetu, kar vključuje gensko in vrstno pestrost, raznolikost ekosistemov ter velikih biomov. V našem osončju je Zemlja namreč edini planet, ki se ponaša z bogatim življenjem, ki je v stotinah milijonih let razvoja postalo kompleksno, raznoliko in edinstveno.
Zato je prav, da se vsaj enkrat na leto zavemo svoje odgovornosti do planeta tudi na ta način, da se ozremo naokrog, pogledamo v naravo in se potrudimo opaziti stvari okrog nas, ki niso same po sebi samoumevne. So plod nenehnega nastajanja, razvijanja, prilagajanja in tudi izginjanja. Ta kompleksnost “evolucijskega razvoja vrst” je privedla do tega, da živi po nekaterih ocenah znanstvenikov na našem planetu več kot 10 milijonov različnih vrst živali, rastlin, gliv ter drugih oblik življenja (po nekaterih ocenah celo 14 milijonov). Od tega prevladujejo mikroskopsko majhni organizmi in izjemno veliko število nevretenčarjev, kjer na kopnem prevladujejo žuželke, pajkovci in stonoge, v oceanih pa korale, mehkužci, raki, spužve in iglokožci. Delež vretenčarjev, kamor spada tudi človek, je v primerjavi z deležem ostalih vrst pravzaprav zanemarljiv.
K sodobni raznolikosti vrst je prispeval tudi človek, ko je s poseljevanjem na različne celine občutno vplival na ekosisteme in s tem posredno tudi na živalske, rastlinske in druge vrste živih bitij. Velikokrat je s svojimi posegi povzročil izginjanje enih in naselitev drugih vrst ter habitatov. Tako človek že dobrih 200.000 let aktivno spreminja in sooblikuje naravno pestrost.
Žal pa v zadnjem stoletju postaja vpliv človeka na naravni svet čedalje bolj uničevalen in vse manj ustvarjalen. Uničili smo velik delež izjemno pomembnih tropskih gozdov, ki niso le “pljuča” planeta, ampak občutno vplivajo na klimo. Prav tako smo povzročili širjenje velikih puščav (npr. Sahara), izginotje pristnih, starodavnih listnatih gozdov (npr. v Evropi), uničili smo velik del koralnega grebena vzdolž avstralske obale, izsekali smo deževne pragozdove v večjem delu JV Azije ter osrednje Afrike in smo neposredno odgovorni za izginjanje velikih ledenikov na obeh polih ter po visokogorjih. S svojo dejavnostjo smo uravnali in zastrupili mnoge rečne sisteme, izsušili velika naravna jezera, povzročili nepopravljivo škodo v mnogih morjih z izlovom rib in drugih morskih bitij ter posredno ali neposredno iztrebili ogromno število živalskih in rastlinskih vrst.
Po ocenah IUCN (mednarodno merilo o prepoznavanju ogroženih živalskih in rastlinskih vrst) je dandanes več kot 16.000 vrst tik pred izumrtjem. Eno zadnjih takih pomembnejših izumrtij je izginotje afriškega belega nosoroga v divjini. Človek je z lovom, s spreminjanjem in uničevanjem naravnih habitatov, industrijskim onesnaževanjem, vnosom konkurenčnih tujerodnih vrst na njim neavtohtona območja, posredno pa tudi s klimatskimi spremembami, v zadnjih 150 letih povzročil izginotje dobrih 20-30% vseh živečih živih bitij. Ta trend se bo žal nadaljeval vse dokler ne bomo drastično spremenili svojega odnosa do narave in živih bitij.
In kaj lahko storimo mi? Veliko. Dovolj je, da se zavedamo, da vsakršen poseg v okolje, povzroča spremembe. Že eno drevo, ki ga posekamo, ali zelenica, ki jo pokosimo do tal, ali pomije, ki jih zlijemo v potok, lahko povzročijo lokalno izginotje ene same vrste. Zato moramo biti vedno razumni in se vprašati, kaj bo naš poseg prinesel v prostor? Ali zgolj korist za človeka ali pa bo to koristilo vsem živim bitjem? Najbolj učinkovit način varovanja in ohranjanja biotske pestrosti je, da pustimo naravi svojo pot in da delamo stvari, ki so jih naši predniki in to na njihov način – zmerno ter preudarno. Tako bomo občuvali svet tudi za naše potomce.
