Leta 1992 so v Rio de Janeiru (Brazilija) države udeleženke sprejeli Konvencija o biotski raznovrstnosti, Program Združenih narodov za okolje (UNEP) pa je v spomin na začetek njene veljavnosti 22. maj razglasil za mednarodni dan biotske raznovrstnosti. V Sloveniji ta dan obeležujemo že od leta 1996, ko je Slovenija postala pogodbenica konvencije. Vlade držav pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti so že sprejele številne zaveze za varstvo biotske raznovrstnosti. Ključni dosežek je bilo sprejetje Strateškega načrta za biotsko raznovrstnost za obdobje 2011–2020 in 20 globalnih ciljev za biotsko raznovrstnost.
Biotska raznovrstnost ali biodiverziteta (tudi živopestrost) je pestrost vsega živega na našem planetu Zemlja. Zajema vse oblike življenja, življenjske prostore in ekosisteme ter vse povezave organizmov z okolji, v katerih živijo in sobivajo, opredeljuje se od svetovnih biomov pa vse do genske raznolikosti bitij. Tudi človek je kot vrsta Homo sapiens sapiens del te biodiverzitete, a ima nanjo največji učinek. Pogosto se to izkazuje s postopnim uničevanjem življenjskih prostorov, pretiranim izkoriščanjem rek, jezer, oceanov, gozdov, prsti, pa tudi z onesnaževanjem in zastrupljanjem tal in zraka, nelegalnim lovom, zastrupljanjem okolja, prenaseljenostjo določenih območij, itd..
Slovenija sodi med biotsko zelo pomembna območja (hot spots) ne le v evropskem, ampak tudi v svetovnem merilu. Zaradi kompleksnega jamskega sistema na kraškem območju, se lahko naša državi pohvali s številnimi endemičnimi vrstami. Nekaj takih najdemo tudi v Alpah. Drugi predeli Slovenije pa se izkazujejo z veliko biotsko pestrostjo zaradi posebnega trajnostnega gospodarjenja s prostorom, sobivanja človeka in narave, predvsem zaradi dolgotrajnega sonaravnega kmetovanja. V preteklosti je namreč človek, nevede in nehote, s pomočjo ekstenzivnega načina kmetovanja sooblikoval naravo, ustvarjal obdelovalne površine, travnike, pašnike, vinograde, sadovnjake in druge antropogene habitate, ki so izjemen življenjski prostor številnim vrstam živali, rastlin, gliv in mikroorganizmov.
Z opuščanjem in spreminjanjem oblik kmetovanja izgubljamo bogato biodiverziteto tradicionalne kmetijske krajine s svetlobno hitrostjo. Travišča izginjajo, kmetijske površine postajajo čedalje bolj intenzivne, spreminajmo načine gospodarjenja z gozdovi, urbanizacija prostora je ponekod “podivjala”, živalske in rastlinske vrste izginjajo. V zadnjih letih se je na rdeči seznam redkih in ogroženih vrst Slovenije uvrstilo mnogo več vrst, kot jih je seznam sprva obravnaval in med njimi je že kar nekaj z oznako Extinct – izumrla vrsta. Zato lahko varujemo in ohranjamo dele slovenske narave tudi s pomočjo zavarovanih in Natura 2000 območij.
Iz območja Prekmurja so v zadnjih tridesetih letih popolnoma ali v večjem delu izginile naslednje vrste ptic: zlatovranka – čuk – priba – hribski škrjanec – smrdokavra. Dan biotske pestrosti je torej dan, ko se moramo kot posamezniki zavedati, kako krhko je ravnovesje v naravi in kako zlahka se na tej tehtnici jeziček pomakne tako, da nekdaj številčne vrste izginejo za vedno iz obličja Zemlje. Scenarija za “Jurski park” in ponovno oživitev izgubljenih vrst nimamo!