Bober je v Sloveniji zakonsko zavarovana vrsta – drži to tudi v naravi ali žal samo na papirju?
Čeprav skušamo s kampanjo “Živim z evropskim bobrom” širšo javnost osveščati o vlogi in pomenu bobra, ki se je naselil v naš prostor, smo bili v zadnjih dveh, treh mesecih žal priče več primerov poškodovanih in mrtvih bobrov. Vzrok smrti pri vsakem od teh je bil človeške narave.
Eden od takih žalostnih primerov je bober, ki je utrpel smrtne poškodbe glave in je nato podlegel zaradi notranjih krvavitev, ker ga je poškodovalo kolo motorja (ali štirikolesnika) objestnega voznika. To se je zgodilo na območju gramoznice v dvometrskem obvodnem pasu, kjer sploh ni označene ceste!
Drug, še bolj žalosten primer, se je primeril nekje ob koncu aprila. Močno poškodovan bober je utrpel naslednje poškodbe: imel je zlomljeno sprednjo nogo, na hrbtni strani je imel dve “vbodni” (strelni?) rani, ki ju je povzročilo neznano orodje (sprožilna past?) ali neka druga mehanizacija. Zaradi teh poškodb je umiral počasne, mučne in zelo boleče smrti skoraj dva tedna. Bober je poginil sredi zamuljene vode, kamor se je zatekel v zadnjih urah svojega življenja…
Spet drugje, nekje na Goričkem, so na magistralni cesti odkrili in dokumentirali truplo bobra, ki ga je najbrž zbilo mimovozeče vozilo.
Gre samo za nekaj primerov, za katere vemo in ki jih najdemo, a žal velikokrat prepozno. Koliko le je še takih primerov, za katere sploh ne vemo? Nezakonit lov, nastavljanje pasti, strupov, namerno uničenje njihovega domovanja…. žal se to dogaja. To ni kompromis sobivanja z bobrom, ampak je kruto, neetično, žalostno, a tudi kaznivo. Najsi gre za bobra, zavarovano vrsto ali za kakršno koli drugo živalsko vrsto, gre za bitja, ki čutijo in živijo. Kdaj se jih bomo naučili spoštovati in razumeti ter sprejeti, da so del tistega naravnega okolja, katerega del smo tudi mi.
Se pa dogajajo tudi lepe in pozitivne stvari povezane z bobri. Ljudje, ki obveščajo o poškodovanih ali poginulih živalih, so redki, a toliko bolj vredni in pomembni. Brez njih ne bi bilo tudi “reševalnih akcij”, kot je ta, ki se je zgodila na Goričkem, ko je odrasel osebek bobra zašel v mlinski jarek. Reševanje velike, težke in zelo okretne živali zahteva obilo potrpljenja in občutek za “nežnost”, saj se lahko žival ravno ob reševanju poškoduje ali doživi travmatičen stres. V tem primeru, se je za bobra izšlo vse dobro.
Če pa le dobimo to priložnost, da lahko opazujemo bobra v naravi pri njegovih opravilih, si vzemimo nekaj časa in ga opazujmo v tišini in občudovanju, spoštujmo njegov prostor in iz njegovega vedenja se lahko zelo veliko naučimo!